Evolucija volka, ki je privedla do današnjega psa, je bila dolga in sprva bolj priložnostna kot prostovoljna. Najbolj priznane teorije namreč predvidevajo, da so se posamezni volkovi zaradi lakote in zahtevnih podnebnih razmer približali prvim človeškim zaselkom, kjer so se hranili z ostanki hrane, ki so jih ljudje metali onkraj meja tabora.

To prvo sobivanje je predstavljalo začetno selekcijo »vzajemne koristi«, ki se je nadaljevalo skozi stoletja z vse bolj radikalnim poseganjem človeka in privedlo do spreminjanja značajskih potez in fenotipov vse do današnjih pasem.

Z zametki sodobne kinologije konec 19. stoletja in ustanavljanjem nacionalnih kinoloških društev je prišlo do natančnejše morfološke opredelitve pasem s čedalje strožjimi merili, kot protiutež pa tudi do stalne genetske erozije, tudi zaradi parjenja v ožjem sorodstvu, kar je zmanjšalo genetski fond, s katerim razpolaga posamezna pasma.

Zaradi vseh teh omejitev so pasme postale bolj homogene, kar prinaša tveganje, da pojavnost homozigoze ne bo omejena le na zanimive morfološke lastnosti, temveč bo prinesla tudi celo vrsto mutacij, ki so odgovorne za redne dedne bolezni.

V zadnjih letih se je zanimanje za tovrstne bolezni zelo povečalo in dejansko so odkrili številne motnje, ki se jim postopoma pridružujejo nove, pravkar opisane.

To so omogočile biomolekularne tehnike, zlasti sekvenciranje DNK, ki omogočajo čedalje bolj podroben vpogled v genom psov, širše gledano pa tudi drugih domačih živali in zootehnično zanimivih živalskih vrst.

Te tehnike so nam poleg določanja genomskega zaporedja v pomoč pri razlikovanju med zdravimi primerki (t. i. »clear«), pri katerih ni prisotna mutacija za preučevani gen (zdravi homozigoti), prenašalci, pri katerih na enem alelu ni prisotna mutacija, na drugem pa je mutacija prisotna (heterozigoti), ter obolelimi živalmi (t.i. »affected«), pri katerih je na obeh alelih prisotna mutacija za zadevno bolezen (homozigoti z mutacijo).

Vsi dosedanji premisleki so koristni pri pojasnjevanju, kako pomembno je genetsko testiranje za oceno prisotnosti ali odsotnosti mutacij, ki lahko povzročijo hude bolezni, ter za preprečevanje širjenja teh mutacij na potomce in trpljenja odraslih živali. Možnost testiranja psov s specifičnimi testi za posamezno pasmo je del širšega cilja: zagotoviti čim boljše zdravje in počutje psov.

Poleg tega so, širše gledano, razpoložljivi testi namenjeni tudi izboljšanju genetskega materiala pri psih, saj naj bi sčasoma zmanjšali število genov, ki so odgovorni za bolezni v pasji populaciji.

Zato je lahko presejalni test, opravljen pred parjenjem, izkaže za ključno orodje pri izključitvi možnosti, da se pogoste bolezni pasme razširijo na prihodnja legla in, kar je še huje, da nekateri mladiči zbolijo.

V ta namen laboratorij MyLav z letošnjim letom nudi posebne profile genetskih preiskav za več kot 60 pasem psov. Vsak profil vključuje najpogostejše bolezni pri posamezni pasmi. Postopek za pridobitev vseh teh informacij je preprost: pošljite nam vzorec kri v epruveti K3 EDTA. Če je odvzem vzorca pri mladičih težaven, nam lahko pošljete tudi več brisov dlesni brez transportnega medija.